Kako izgleda moj končni arhiv?

Dobiš mapo s fotografijami in videoposnetki, razvrščenimi po datumu, in z imeni datotek, ki res nekaj povedo: 2019-07-04_21-42-11.mp4 namesto b8f2c1a9.mp4. Ime datoteke se začne z datumom, zato se vse samo od sebe kronološko razvrsti v katerem koli upravitelju datotek.

Gradivo leži v mapah po letih in mesecih. Arhiv z dvanajst tisoč datotekami v eni sami mapi je neprijeten za odpiranje in na večini računalnikov počasen; razdeljen po letih in mesecih pa postane nekaj, po čemer se da brskati, in nekaj, kar lahko uvoziš po kosih, če ne želiš vsega naenkrat. Mape so poimenovane po letu in mesecu, zato se v njih znajdeš tudi čez leta.

Datumi in položaji ležijo v samih datotekah kot navadni podatki EXIF, torej ista vrsta metapodatkov, kot jih zapiše fotoaparat. Zato arhiv takoj deluje v kateri koli foto aplikaciji, ne da bi moral karkoli ročno razvrščati in ne da bi bilo branje odvisno od nas. Arhiv deluje enako, tudi če nas nekega dne ne bo več.

Če kakšen spomin nima datuma ali lokacije, ne zapišemo ničesar. Podatkov, ki jih v izvozu ni, si ne izmišljamo. Datoteka je v arhivu vseeno, samo brez podrobnosti, ki so manjkale. Izmišljen datum bi bil slabši kot noben, ker bi tiho uničil natanko tisto kronologijo, ki si jo plačal nazaj.

Dobiš tudi povzetek tega, kaj se je res zgodilo: koliko spominov je bilo obdelanih, koliko jih je dobilo nazaj datum in lokacijo in kaj je bilo morda preskočeno. Ne bi smel ugibati, ali je šlo dobro. Povzetek dobiš, še preden karkoli uvoziš v foto knjižnico.